Zamenjevanje dela psihologa in psihiatra je pogostejše, kot bi morda verjeli To je predvsem posledica njunega področja delovanja, ker oba delata z ljudmi, ki imajo neko vrsto psihološke in/ali čustvene prizadetosti, in jim s pristopom in načrtom intervencije lahko ponudita rešitev, ki jo potrebujejo za okrevanje od njihove težave.
Vendar ti dve veji, čeprav imata nekaj podobnosti, dejansko pokrivata različne težave pacientov in se njun način posredovanja bistveno razlikuje.
Če pa še vedno ne vidite njihovih razlik ali ne veste, kaj obravnava katera od teh vej duševnega zdravja, vas vabimo, da ostanete pri tem članku, kjer bomo govorili o najpomembnejših razlikah. med psihologom in psihiatrom.
Kaj počne psiholog?
Začeli bomo z razlago dela psihologa. Na splošno je psiholog tisti, ki proučuje, analizira in posega v človeško vedenje, da bi našel rešitev in olajšal prilagajanje osebe z umom in zunanjostjo. Vedeti je treba, da se psiholog lahko specializira za številna različna področja psihologije, saj je ta veda zelo obsežna, tako kot socialni, šolski, organizacijski, kriminalistični, športni psihologi itd.
Za namene tega članka se bomo osredotočili na klinične in zdravstvene psihologe, ki so bolj podobni psihiatrom.Ti klinični in zdravstveni psihologi so zadolženi za vrednotenje, diagnozo in posredovanje pacientov z določeno vrsto travme, prizadetosti ali duševne motnje, ki vpliva na njihova življenja, da bi preprečili njihov razvoj ali našli prilagodljive načine za rešitev omenjene težave.
Vloga psihiatrov
Na drugi strani imamo psihiatre, ki so pravzaprav zdravniki za duševno zdravje in so zadolženi za diagnosticiranje in obravnavo bolezni iz njihove fiziologije , običajno s farmakološkim zdravljenjem in razvojnimi sejami.
Čeprav ima tesen odnos s pacientom in z njim vzpostavi klepet, da bi izmeril njegovo izboljšanje, se bolj osredotoča na ponovno vzpostavitev pravilne biokemije delovanja nevronov, ponovno vzpostavitev ravni sproščenih hormonov in kompenzacijo spremenjenih ali poškodovana sestava.
Glavne razlike med psihologom in psihiatrom
Zdaj, ko smo ugotovili in razjasnili vlogo tako psihologa kot psihiatra, se lahko osredotočimo na glavne razlike, ki ju ločujejo
ena. Akademska priprava
To je morda najbolj opazna razlika med obema strokovnjakoma na področju duševnega zdravja. Kljub temu, da delijo podobno znanje o svojem področju razvoja in se ukvarjajo z ljudmi, ki imajo psihološke, čustvene in/ali vedenjske težave, psihiatri morajo najprej študirati medicino in nato specializirati psihiatrijoin opravljajo specializacijo v bolnišnici, zato so zdravniki specialisti psihiatrije.
Psihologi pa ne rabijo biti zdravniki, da bi se ukvarjali z bolniki z duševnimi boleznimi, temveč študirajo psihologijo in se nato specializirajo na področju klinične in/ali zdravstvene psihologije, kjer se lahko zdravijo paciente v bolnišnicah ali imajo svojo ordinacijo.
Lahko rečemo, da je kariera psihiatra veliko daljša od kariere kliničnih psihologov, saj je njihovo usposabljanje globlje v smislu poznavanja človeškega uma z biološkega vidika, fiziološkega in nevronskega delovanja . Psihologi pa so kljub poznavanju biokemičnega delovanja človeškega uma usposobljeni s poznavanjem vpliva sociokulturne dinamike na ljudi in njihovega odnosa do duševnih motenj, njihovo usposabljanje pa je bolj usmerjeno v razumevanje vedenja in biopsihosocialnih vzrokov za kakršne koli čustvene prizadetosti.
2. Pacientov pristop
To je še ena zelo opazna razlika med obema specialistoma in gre za pristop, ki ga imata pri obravnavi pacienta in njegovih težav. V tem smislu ima psiholog heterogen položaj, ki upošteva interakcijo pacienta z njegovim socialnim okoljem, saj meni, da duševne motnje niso nepovezane z kulturni kontekst in kakovost medosebnih interakcij, ki jih ima bolnik.Poleg tega morate temeljito poznati svojo situacijo, da sestavite prilagodljiv in funkcionalen intervencijski načrt.
Po drugi strani pa je psihiatrov pristop vedno bolj biološki, to je, da se osredotoča na neravnovesje in spremembe, ki se kažejo v normalnih fizioloških in kemičnih funkcijah bolnika in kaj je najboljše farmakološko zdravljenje za njegovo obravnavo. Njegov končni cilj je odpraviti škodo, ki je bila povzročena nevralni in hormonski interakciji, jo uravnati, zmanjšati ali izboljšati. Za psihiatre so duševne bolezni skoraj izključno posledica teh motenj in medosebno stanje bolnika je posledica tega.
3. Vrste pristopov
Kot je pričakovati glede na njuna različna pristopa do pacienta, oba strokovnjaka imata povsem različne pristope, čeprav ne za zaradi tega to pomeni, da ne moreta sodelovati ob določenih priložnostih, ko bolnik potrebuje tako farmakološki poseg kot prilagoditveni načrt, da lahko normalno deluje v svojem okolju.
Na splošno se to sodelovanje zgodi pri bolnikih z blagimi duševnimi motnjami ali pri bolnikih, ki so že dovolj napredovali v svojem psihiatričnem zdravljenju in so njihove kemične ravni uravnane, da se lahko osredotočijo na psihološko terapijo.
Vendar, natančneje, psihiatri pristopajo k težavam s povsem medicinskega vidika, to pomeni, da temeljijo na pogojih normalnosti in nenormalnosti, da katalogizirajo čustvene in duševne spremembe, ki jih lahko predstavlja bolnik, in njihov končni cilj je spraviti v stanje ravnovesja in organske funkcionalnosti.
Medtem ko psihologi na svoji strani ocenjujejo resnost pacientove težave glede na stopnjo neprilagojenosti v njegovem razvojnem okolju, pri čemer upoštevajo, da večja kot je prilagoditvena afektacija, večja je resnost sedanje motnja Zato se osredotočajo na ugotavljanje izvora patologije in na to, kateri razvojni dejavniki posameznika in njegovega socialnega, delovnega ali družinskega okolja so vplivali na njihov razvoj.
4. Cilji, ki jih je treba doseči
Končni cilj psihologa je razumeti in analizirati mentalne procese, čustveno stanje in vedenje pacienta, tako da si ga lahko razlaga sam in se tako s psihološko intervencijo sooči s svojim problemom.
Pomembna je ustrezna povratna informacija s strani psihologa, saj se tako bolnik zaveda svoje situacije in lahko zazna resnost svoje neprilagojenosti in da jo je treba izboljšati oziroma urediti. Po drugi strani pa je potrebna visoka stopnja zavzetosti s strani pacienta, saj v nasprotnem primeru poseg ne bo imel ugodnih rezultatov.
Psihiater si prizadeva, da bi oseba razumela, da je njeno stanje biološke narave, to je, da ima spremembo ali neravnovesje v svoji organski funkcionalnosti (kemične ali fiziološke narave) .Zato je za izboljšanje potrebno opraviti farmakološko zdravljenje, s katerim se morate prilagoditi za boljše življenje in ustrezno duševno zdravje.
5. Težave, ki jih obravnavajo
Ker se psihologi osredotočajo na družbeno okolje osebe in njeno interakcijo z okoljem, so duševne težave, ki jih obravnavajo, pravzaprav blage do zmerne motnje. V tem smislu se nanašajo na tiste duševne bolezni, ki jih je mogoče obravnavati s psihološkim zdravljenjem, na primer anksioznost, depresija, motnje hranjenja, spanja, osebnostne, čustvene, vedenjske motnje, motnje v razvoju otrok in druge, ki so v zgodnji fazi manifestacije.
V primeru resnejših ali naprednejših obolenj bodo potrebovali multidisciplinarno pomoč s področja psihiatrije in druge specializacije glede na potrebe in posebno stanje bolnika.
Medtem ko se lahko psihiatri zaradi svoje medicinske izobrazbe in obsežnega poznavanja nevrokemije človeškega uma ukvarjajo s hujšimi duševnimi motnjami, kot so shizofrenija, bipolarna motnja, velika depresija, psihotične itd. Z drugimi besedami, motnje, ki se lahko poslabšajo, ne da bi oseba vzdrževala ustrezno farmakološko zdravljenje.
6. Zdravljenja
Zakaj je farmakološko zdravljenje pomembno pri psihiatričnih bolnikih? Naloga teh zdravil je uravnavanje nevrološke in hormonske aktivnosti v možganih, tako da se vzpostavi ustrezno ravnovesje.
Ko pride do povečanja ali znižanja ravni hormonov in nevrotransmiterjev v možganih, je to takrat, ko se pojavijo nekatere duševne motnje in čustveno neravnovesje ljudi. Zato je eden izmed učinkovitih posegov, ki lajša simptome, tovrstno zdravljenje.
Psihologi se po drugi strani osredotočajo na zagotavljanje zdravljenja v skladu s potrebami pacienta Obstajajo tisti, ki so specializirani za eno samo pristop (vedenjski, kognitivni, humanistični, psihodinamični itd.), medtem ko obstajajo drugi, ki imajo večkratni pristop. Na splošno je zdravljenje sestavljeno iz faze opazovanja, faze analize in faze intervencije, kjer se psiholog seznani z bolnikovo situacijo in dejavniki, ki lahko aktivirajo simptome.
Nato izvedite akcijski načrt, s katerim se bo pacient lahko soočil s svojo težavo v ordinaciji in se hkrati naučil orodij, ki mu bodo v prihodnosti lahko koristila v vsakdanjem življenju, da se izogne ponovitev podobnih težav.
7. Trajanje intervencije
Kar zadeva svetovanje, je pri psihiatrih seja le redko daljša od 20 minut, saj se osredotoča na ugotavljanje predhodne oz. umik pacienta, tako da lahko naredite ustrezne spremembe in prilagoditve zdravljenja, glede na izboljšanje in funkcionalnost, ki jo opazite pri pacientu.
Medtem so srečanja psihologov daljša, od 45-60 minut, odvisno od predstavljenega problema, intervencija pa poteka v minimalno 7 srečanjih, dokler ni daljša, če je potrebno. Poleg ocenjevanja razvoja ali nazadovanja pacienta se skuša poglobiti v psihološki in čustveni konflikt, da bi našli njegovo najboljšo rešitev.